Ob stranskem ogledalu ali na robu zadnjih vrat pogosto opazimo majhno trikotno steklo. Čeprav je videti kot oblikovalska podrobnost, ima lahko povsem praktično nalogo. Ta pa se je skozi desetletja spreminjala.

Kdor se spominja vožnje v starejših avtomobilih, bo verjetno prepoznal majhno okence, ki ga je bilo mogoče zasukati navzven. Z njegovim položajem smo usmerjali svež zrak v kabino, ne da bi morali spustiti celotno stransko steklo.

Takšna rešitev je bila uporabna predvsem v času, ko klimatske naprave še niso bile običajna oprema. Med avtomobili z vrtljivimi okenci je bil tudi Volkswagnov hrošč: znamka v svoji zgodovinski kronologiji njihovo uvedbo pri izvozni različici navaja med spremembami leta 1952.

Zakaj so ostala, če se ne odpirajo več?

Sodobna trikotna stekla imajo pogosto drugačno nalogo. Pri sprednjem delu avtomobila lahko izboljšajo preglednost ob stebričku in ogledalu, pri zadnjem pa dopolnjujejo pogled proti zadnjim vogalom vozila. Koliko dejansko pomagajo, je odvisno od zasnove posameznega avtomobila.

Drugi razlog se skriva v vratih. Veliko stransko steklo potrebuje prostor, da se lahko spusti vanje, obliko vrat pa omejujejo karoserija in sestavni deli v notranjosti. Če del zasteklitve ostane fiksen, lahko konstruktorji premični del lažje prilagodijo razpoložljivemu prostoru.

Podobna oblika, različne naloge

Trikotno okence starega avtomobila in fiksno steklo sodobnega modela zato nista nujno namenjena isti stvari. Prvo je lahko skrbelo za prezračevanje, drugo pomaga pri preglednosti ali rešuje prostorsko zagato.

Majhen kos stekla tako pripoveduje tudi zgodbo o razvoju avtomobilov: od preprostega usmerjanja zraka do usklajevanja oblike, preglednosti in mehanizma za odpiranje oken.