Pred 17 leti je s proizvodnih trakov v Kragujevcu zapeljal zadnji Jugo – avtomobil, ki je motoriziral Jugoslavijo in postal simbol nekega časa.
Enajstega novembra 2008 se je uradno končala proizvodnja Juga – enega najbolj prepoznavnih avtomobilov nekdanje Jugoslavije in simbola mobilnosti za generacije. Čeprav so se pred nekaj meseci pojavile govorice o novem Jugu, projektu, ki naj bi ga v Nemčiji oživil inženir Aleksandar Bjelić, se je zgodba do danes povsem umirila.
Tisti dan leta 2008 pa je pomenil konec ne le modela Jugo, ampak tudi enega najpomembnejših poglavij tovarne Zastava v Kragujevcu. Skupno je s tekočih trakov zapeljalo kar 794.428 Jugov, med njimi številni izvoženi v Zahodno Evropo in Združene države Amerike. V letu 1987 so Američani kupili kar 48.812 Jugov, kar je za današnje razmere v regiji skoraj nepredstavljivo.
Jugo, zasnovan na osnovi Fiata 127, je bil prvič ročno sestavljen 29. novembra 1980 – na Dan republike, kar je simbolno zaznamovalo njegov »rojstni dan«.
Tito prvega Juga ni dočakal
Josip Broz Tito prvega Yuga žal ni dočakal – umrl je nekaj mesecev pred tem. A razvoj avtomobila, ki naj bi nasledil Fička in množično motoriziral Jugoslavijo, je spremljal z zanimanjem. Prvi ročno izdelan prototip, zelen primerek z oznako Zastava 102, so mu pokazali 2. oktobra 1978 med obiskom Kragujevca.
Po pripovedovanju domačinov naj bi maršal ob pogledu nanj pripomnil: »Presneto, kaj bom pa jaz s tem? Dajte ga malemu Joški,« pri čemer je mislil na svojega vnuka. Zgodba ni zgolj urbana legenda – njen glavni junak, Joška Broz, jo je pozneje potrdil.
»Res sem od dedka dobil prvo izdelano Zastavo 102, prototip z motorjem številka 001. Bil je dober avto in dolgo sem ga vozil. Kasneje sem ga želel podariti tovarni za muzej, a zanimanja ni bilo. Na koncu sem ga prodal, kolikor vem, pa je končal na odpadu. Če bi se ohranil, bi bil danes med najdragocenejšimi zbirateljskimi avtomobili na svetu,« je Broz povedal za beograjske Novosti.
Majhen, a ponosen
Jugo je bil dolg manj kot tri metre in pol, na začetku pa je bil na voljo s tremi motorji. Najosnovnejša različica s 903-kubičnim motorjem je imela 45 konjskih moči, Jugo 55 je poganjal 1,1-litrski motor iz Zastave 101 s 55 KM, najzmogljivejša različica s 1,3-litrskim motorjem in 65 KM pa je ponujala že skoraj športne zmogljivosti.
Za ameriški trg so ime modela zapisali z začetnico Y, da bi bil bolj prepoznaven – tako se je rodil Yugo. Tam so ga prodajali za manj kot 4.000 dolarjev, kar ga je uvrstilo med najcenejše avtomobile tistega časa. Konec devetdesetih je dobil tudi novo ime Tempo, pozneje pa različice Ciao in Koral In, ki so prinesle nekaj oblikovnih osvežitev, bogatejšo opremo in športnejši značaj.
Kljub gospodarskim težavam in sankcijam je Zastava poskušala Juga posodabljati do konca. Leta 2000 so predstavili Jugo Ciao, namenjen mlajšim voznikom – z meglenkami, obrtomerom, centralnim zaklepanjem in celo znižanim vzmetenjem. Sledil je Koral In z novo masko, spremenjenimi odbijači in zadnjim spojlerjem s tretjo zavorno lučjo.
Zadnji Jugo in konec nekega obdobja
Zadnji Jugo je s tekočega traku zapeljal 11. novembra 2008. Tistega dne so delavci v Kragujevcu sestavili devet avtomobilov, zadnjega pa pospremili s solzami in pesmijo »A sad adio«. Na bordo karoseriji je bil napis: »Ćao, nema više. Poslednji Jugo!« Avto bi moral končati v muzeju, a po nekaterih virih je bil kasneje uničen.
Avto, ki je motoriziral Jugoslavijo
Ne glede na vse svoje pomanjkljivosti ima Jugo eno neizbrisno zaslugo – omogočil je milijonom prebivalcev nekdanje Jugoslavije, da so prvič sedli za volan lastnega avtomobila. Bil je preprost, dostopen in presenetljivo vzdržljiv. Ni bil tehnološki čudež, a je opravil svojo nalogo in postal simbol nekega časa, ko so se sanje o mobilnosti začele uresničevati.
Ni bil ljubezen na prvi pogled, a z leti je postal legenda – majhen, iskren in nepozaben, prav takšen, kot ljudje, ki so ga vozili.
