Pravijo, da imajo pravi potovalniki tri naloge: vso prtljago in potnike pogoltniti brez pritoževanja, na avtocesti in magistralah umiriti utrip voznika, ob koncu dneva pa družbo varno pripeljati do točke, kjer se asfalt konča in se začne zgodba. Ko smo štirje odrasli spakirali nahrbtnike ter rekvizite za nedeljski izlet, je Škoda Kodiaq znova dokazala, zakaj velja za enega najbolj nesramno uporabnih in prostornih cestnih križarjev. Tokratna misija? Pobeg iz mestnega vrveža čez Škofjo Loko in Poljansko dolino visoko nad dolino reke Idrijce, tja do Šebreljske planote in skrivnostnega arheološkega parka Divje babe.
Športnik pod masko orjaka za štiri odrasle
Naš testni Kodiaq ni bil povsem vsakdanji družinski cestni terenec. Sprednjo masko je ponosno krasila značka RS, kar pomeni, da pod motornim pokrovom ni kakšen skromen varčnež, temveč dvolitrski turbo bencinski štirivaljnik z več kot spodobnimi 190 kilovati (265 KM) moči. Ta se preko samodejnega menjalnika pretaka na vsa štiri kolesa, pri čemer elektronika samostojno odloča, kdaj potrebujete več oprijema na zadnji osi.
A tisto, kar na daljših vožnjah najprej pocrklja, so sedeži. V RS-u vas skorajda dirkaško oblikovani sedeži z globokim stranskim oprijemom in integriranimi vzglavniki objamejo tako, kot se za dinamičen avto spodobi. Ker smo bili v avtu štirje odrasli, sta prišla do izraza prostornost na zadnji klopi in opremljenost sprednjih sedežev s funkcijo ogrevanja in predvsem prezračevanja oziroma hlajenja, kar se je izkazalo za neprecenljivo podrobnost. Na armaturni plošči kraljuje sodoben infozabavni sistem, ki se brezhibno in brezžično poveže s pametnim telefonom. Preko Googlovih zemljevidov nastavimo pot: smer Škofja Loka, nato čez Poljansko dolino in Cerkno proti Šebreljam.
Čeprav leži pod desno nogo 265 konjev, Kodiaq ob zmerni in prijazni vožnji skozi naselja ter tekoče magistralne odseke preseneča z zgledno porabo, ki jo je mogoče brez težav držati pod osmimi litri. Ko pa pritisnete malo bolj odločno, orjak globoko zadiha in potnike brez kakršnegakoli napora odločno potisne v sedeže.
Ples med ovinki Poljanske doline in vzpon na planoto
Pot čez Škofjo Loko in naprej skozi Gorenjo vas ter Cerkno ponuja odličen preplet tekočih ravnnic in bolj zaprtih gorskih odsekov. Prava preizkušnja za podvozje pa se začne ob vzponu na Šebreljsko planoto. Cesta postane ozka, strma in prepletena z nepreglednimi serpentinami ter zaprtimi ovinki, kjer se avtomobil neprestano premika med 2. in 3. prestavo.
To je teren, koder marsikateri skoraj petmetrski SUV pokaže svojo težo ali pa potnikom zaradi nagibanja povzroči potovalno slabost. Tukaj pa Kodiaq RS potegne svojega aduta. Štirikolesni pogon in odlično uravnoteženo podvozje poskrbita, da velikost avtomobila na tesnih ovinkih preprosto izpuhti. Avto suvereno drži linijo, krmilni mehanizem omogoča natančno usmerjanje, močan bencinski motor pa ob izhodu iz serpentin brez oklevanja potegne navzgor po hribu. Potnika na zadnji klopi sta uživala v udobju, saj podvozje kljub športnemu prizvuku zgledno požira nepravilnosti bolj grobega lokalnega asfalta.
Znoj do jame, piknik in sledi prve svetovne vojne
Na vrhu Šebreljske planote nas pričaka mirna idila, cerkvica sv. Ivana ter izjemen panoramski razgled. A če kdo misli, da je dostop do jame Divje babe le kratek in ležeren sprehod, se pošteno moti. Od parkirišča do vhoda v jamo vodi precej strma in na nekaterih delih naporna pot navzdol (in kasneje še toliko bolj naporen vzpon nazaj). Sploh v poletni vročini gre za kar resen fizični zalogaj, pri katerem kolena in stegna pošteno trpijo – pot torej zahteva dobro obutev, nekaj kondicije in zagotovo ni najbolj prijazna za starejše ali tiste s težavami v sklepih.
A trud je poplačan. Jama Divje babe je eno najpomembnejših paleolitskih najdišč na svetu. Leta 1995 so arheologi tu izkopljali svetovno senzacijo: približno 60.000 let staro koščeno piščal, izdelano iz stegnenice mladega jamskega medveda, ki velja za najstarejše odkrito glasbilo na svetu. Repliko piščali – original je varno shranjen v Narodnem muzeju Slovenije – lahko tudi vzamemo v roke in se poskusimo vživeti v čas, ko so bil svet še mlad, a so naši predniki vseeno ustvarjali glasbo. V prvi digitalizirani jami na slovenskem si ogledamo tudi projekcijo, ki nas popelje daleč v preteklost in nazorno prikaže življenje v prazgodovini, nastajanje arheoloških plasti in zgodbo o neandertalčevi piščali.
Po vrnitvi na planoto in pretegnjenih nogah smo si privoščili zasluženi piknik na prostem, prtljažnik Kodiaqa pa je znova dokazal svojo praktičnost kot idealna “bazna postaja” za vso našo prtljago in hladilne torbe z bogato malico.
Pred odhodom smo si ogledali še eno pomembno plast lokalne zgodovine. Šebreljska planota namreč ni bila pomembna le v kameni dobi, temveč je imela izjemno strateško vlogo med prvo svetovno vojno. Ker je območje predstavljalo t. i. tretjo obrambno črto avstro-ogrske vojske v zaledju Soške fronte, so tu še danes lepo vidni ostanki vojaških objektov – dobro ohranjeni strelski jarki, bunkerji in oskrbovalne poti (mulatjere), po katerih so vojaške enote tovorile opremo in hrano. Sprehod med obrambnimi jarki da človeku misliti, kako razgibana in burna je bila zgodovina tega mirnega kotička narave.
Odlično zaokrožen paket
Ko smo se popoldne vračali nazaj proti domu, se je bilo težko otresti občutka, kako dobro Škoda Kodiaq RS opravlja vlogo vsestranskega vozila za daljše izlete. Ni zgolj prostorna “škatla”, ampak ponuja ravno pravšnji ščepec moči, oprijema in prestiža, da je vsak kilometer – pa naj bo to križarjenje po magistrali ali plezanje po zaprtih gorskih serpentinah – v veselje tudi tistemu, ki sedi za volanom.
Na tej poti je Kodiaq RS dokazal, da zna združiti prostornost za štiri odrasle potnike, udobje vrhunskega potovalnika ter dinamičnost, ki premaga še tako zahtevne vzpone. Ko pa vse to začinimo še s piknikom, razgledi, dotikom pradavnine in zgodovine v Divjih babah ter seveda z dobro družbo, nastane nepozabna zgodba, ki brez Kodiaqa ne bi bila tako popolna.
