Po Citroënu Ami, katerega ime v francoščini pomeni prijatelj, na slovenski trg prihaja še njegov koncernski brat Fiat Topolino oziroma mišek. Električni dvosedežnik znano tehnično zasnovo oblači v italijanski retro slog, ob ceni 9.490 evrov pa odpira tudi vprašanje: je v ozkem razredu lahkih štirikolesnikov dovolj kupcev za dva tako podobna izdelka?
Topolino je Fiatova interpretacija recepta, ki ga poznamo že iz Citroëna Ami. Skupna tehnična osnova pomeni zelo podobne zmogljivosti in uporabnost, razlike pa so predvsem v oblikovanju in značaju. Ami stavi na samosvojo, izrazito funkcionalno podobo, Topolino na nostalgijo, okrogle luči, kromirane poudarke in povezavo s Fiatovo zgodovino. Njegovo ime izhaja iz vzdevka prvotnega Fiata 500 iz leta 1936.
Z dolžino 2.535 milimetrov, širino 1.400 milimetrov in višino 1.520 milimetrov zavzame malo prostora. Namenjen je predvsem kratkim mestnim in lokalnim potem, od obiska trgovine do vožnje v šolo ali do železniške postaje. Homologiran je kot lahki štirikolesnik kategorije L6e, po podatkih slovenskega zastopnika pa ga je mogoče voziti od 15. leta z vozniškim dovoljenjem kategorije AM.
Elektromotor z močjo 6 kW poganja sprednji kolesi, največja hitrost je omejena na 45 km/h. Baterija z nazivno kapaciteto 5,4 kWh po merilnem ciklu WMTC omogoča do 75 kilometrov dosega. Dejanska razdalja je odvisna tudi od temperature, terena, obremenitve in načina vožnje. Polnjenje iz gospodinjske vtičnice traja približno štiri ure, integrirani kabel pa je shranjen ob sovoznikovih vratih.
V kabini sta nekoliko zamaknjena sedeža, voznikov je pomičen, odlagalni prostori pa skupaj ponujajo 63 litrov prostornine. K občutku zračnosti prispevajo velike steklene površine in panoramska streha. Med opremo so 5,7-palčni digitalni prikazovalnik, priključek USB-C, prezračevanje in dvižna stranska okna. Upravljanje pogona je omejeno na izbiro vožnje naprej, nevtralnega položaja in vzvratne vožnje. Tudi asimetrično odpiranje vrat je znano iz Amija: voznikova so vpeta zadaj, sovoznikova spredaj.
V Sloveniji je ob začetku prodaje na voljo zaprta izvedba v zeleni barvi Verde Vita in oranžni Corallo. Odprta Dolcevita z vrvmi namesto vrat in platneno streho je napovedana za pozneje. Jamstvo za vozilo traja dve leti, za baterijo tri leta oziroma 40.000 kilometrov.
Čeprav Topolino po videzu spominja na pomanjšan avtomobil, je razlika med lahkim štirikolesnikom in osebnim avtomobilom bistvena. Zaprta kabina zagotavlja zaščito pred vremenskimi vplivi, potnika imata varnostna pasova, vendar kategorija L6e nima enakih homologacijskih zahtev kot osebni avtomobili. Majhna masa in kratka karoserija pomenita tudi manj rezerve ob trku z večjim vozilom. Omejitev hitrosti dodatno zoži nabor poti, na katerih je takšno vozilo praktično.
Prav tu se začne zahtevnejši del Topolinove zgodbe. Slovenska cena znaša 9.490 evrov z DDV, medtem ko je Citroën Ami oglaševan od 8.390 evrov. Italijanski mišek torej stane 1.100 evrov več od francoskega prijatelja, ne da bi s tem bistveno razširil njegove uporabne zmogljivosti. Kupec doplačuje predvsem za drugačno podobo in privlačnost Fiatove znamke.
Še bolj zgovorna je primerjava z najcenejšimi osebnimi avtomobili. Dacia Sandero je denimo v oktobrski akciji oglaševana za 11.990 evrov, kar je 2.500 evrov nad Topolinovo ceno. Ta ponudba vključuje popust in bonus ob financiranju ter zahteva izpolnitev dodatnih pogojev, zato razlika v oglaševanih cenah ni enaka razliki v končnem strošku nakupa. Vseeno pokaže, kako blizu je območje, v katerem kupec že izbira bistveno prostornejši in bolj vsestranski osebni avtomobil. Pogon sicer ni električen, uporabnost pa ni omejena na dva potnika in 45 km/h.
Za petnajstletnika takšna primerjava seveda ne reši vprašanja mobilnosti, saj osebnega avtomobila še ne more voziti. Prav možnost uporabe z dovoljenjem AM je eden najmočnejših argumentov za lahki štirikolesnik. Jasno vlogo lahko ima tudi kot dodatno vozilo za kratke poti ali v turistični ponudbi. Za odraslega z dovoljenjem kategorije B, ki išče predvsem cenovno dostopen prevoz, pa je računica precej manj prepričljiva.
Prihod Topolina zato odpira vprašanje kanibalizacije ponudbe znotraj Stellantisa. Skupna tehnika in različni znamki sta razumljiva poslovna odločitev: proizvajalec lahko z isto osnovo nagovori različne okuse. Toda na majhnem trgu in v tako specifičnem razredu dodatna znamka sama po sebi še ne pomeni dodatnega povpraševanja. Del kupcev, ki bi sicer izbral Amija, lahko preprosto prestopi k Topolinu.
Enako vprašanje se postavlja na ravni slovenske skupine Emil Frey, v katere ponudbo sodita obe znamki. Ali drugi, po uporabnosti skoraj enak model širi trg ali predvsem razdeli že tako omejen krog potencialnih kupcev? Brez podatkov o slovenskih registracijah Amija ni mogoče trditi, da zanj ni zanimanja, še manj vnaprej napovedati Topolinovega prodajnega neuspeha. Prav tako pa ostaja neodgovorjeno vprašanje, ali je dosedanje povpraševanje dovolj veliko, da upravičuje širitev ponudbe.
Topolino ima prepoznavno podobo in jasno opredeljeno uporabo. Njegov glavni tržni izziv bo dokazati, da zna pritegniti tudi kupce, ki o Amiju doslej niso razmišljali. Sicer obstaja tveganje, da bo italijanski Mišek francoskemu Prijatelju predvsem jemal kupce, skupna prodaja pa se ne bo bistveno povečala. Več izbire v prodajnem salonu namreč še ne pomeni več povpraševanja na cesti.
