Na papirju druga generacija Volkswagna T-Roc ne prinaša revolucije. V resnici pa je naredila natanko tisto, kar bi si od naslednika ene največjih Volkswagnovih uspešnic želela – izboljšala je skoraj vse, ne da bi pri tem izgubila svojo identiteto. Po nekaj dneh in več sto prevoženih kilometrih sem dobila občutek, da je prav v tej zrelosti njegova največja prednost.
Zimske olimpijske igre Milano Cortina 2026 so bile zaradi bližine Slovenije odlična priložnost, da si del olimpijskega dogajanja ogledam tudi v živo. Z otrokoma smo se odločili za tekmo v smučarskih skokih v Predazzu, kjer slovenski orli zadnja leta pišejo uspešne zgodbe. Po množici slovenskih zastav in navijaških dresov sodeč nismo bili edini, ki smo dobili enako idejo.
Nekaj časa sem se poigravala z mislijo, da bi izbrala organiziran avtobusni prevoz, a je na koncu prevladala svoboda, ki jo ponuja lasten avtomobil. Odločila sem se za pot prek Slovenije in mejnega prehoda pri Novi Gorici, nato pa nadaljevala skozi Furlanijo – Julijsko krajino proti Dolomitom. Ker gorska vožnja ni moja najljubša, sem želela čim več kilometrov opraviti po avtocesti, serpentine pa prihraniti šele za zadnji del poti proti Predazzu. Prav za takšno pot se je T-Roc izkazal kot idealen sopotnik.
Testni primerek je bil odet v živahno rumeno barvo s kontrastno črno streho in športnim paketom R-Line. Že na prvi pogled je jasno, da Volkswagen ni želel popolnoma spremeniti svoje uspešnice, temveč jo nadgraditi. Karoserija je zrasla za 12 centimetrov in zdaj meri 4.372 milimetrov, medosna razdalja pa je daljša za tri centimetre. Ožji LED-žarometi, svetlobna pasova spredaj in zadaj, izrazitejša maska ter ostrejše linije mu dajejo sodobnejši in bolj samozavesten videz, ne da bi pri tem izgubil svojo prepoznavnost.
Velik korak naprej je naredila tudi notranjost. Če je bila prva generacija pogosto deležna kritik zaradi trše plastike, je novi T-Roc na tem področju občutno napredoval. Mehkejši materiali, tekstilna obloga armaturne plošče in kakovostnejša izdelava ustvarjajo precej bolj premijski občutek. Volkswagen je prisluhnil tudi uporabnikom in na volan vrnil fizične tipke, osrednji 12,9-palčni zaslon pa deluje hitro, pregledno in omogoča brezžično povezljivost z Apple CarPlay ter Android Auto.
Vozniški položaj je eden tistih, v katerem se hitro počutiš domače. Sedeži nudijo dobro oporo tudi na daljših poteh, preglednost je zelo dobra, dodatni centimetri pa se poznajo tudi na zadnji klopi. Prtljažnik s prostornino 475 litrov brez težav zadosti potrebam družinskega izleta ali daljšega potovanja.
Pravzaprav me ne preseneča, da med kupci T-Roca danes prevladujejo ženske. Če je bil ob začetku prodaje izrazito moški avtomobil, so se razmerja v zadnjih letih obrnila. Razlog po mojem ni zgolj privlačna podoba, ampak predvsem kombinacija lastnosti, ki jih ponuja. Ravno prav kompaktne mere za vsakodnevno vožnjo, nekoliko višji položaj sedenja, dobra preglednost, kakovostna izdelava in vozne lastnosti, zaradi katerih se za volanom hitro počutiš samozavestno. T-Roc ne zahteva privajanja, ampak že po nekaj kilometrih daje občutek, da ga poznaš že dolgo.
Pod motornim pokrovom testnega avtomobila je deloval znani 1,5-litrski turbobencinski štirivaljnik eTSI, ki s pomočjo 48-voltnega blagega hibridnega sistema razvije 110 kW in 250 Nm navora. Serijsko je povezan s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom DSG in pogonom na sprednji kolesi. Do 100 km/h pospeši v 8,9 sekunde, največja hitrost pa znaša 212 km/h. Toda precej pomembneje od številk je, kako ta kombinacija deluje v praksi.
Že malo po prečkanju meje pri Novi Gorici je potovalni računalnik kazal prijetnih 17 stopinj Celzija. Le nekaj ur pozneje pa me je pod skakalnicami pričakalo vreme s temperaturami pod lediščem. V enem dnevu sem tako doživela skoraj vse, kar lahko ponudi zimska pot čez sever Italije – dolge avtocestne odseke, hitre regionalne ceste in na koncu še zavite dolomitske serpentine.
Prav tam je T-Roc pokazal svojo najboljšo plat. Na avtocesti je bil miren, stabilen in prijetno tih, zato so kilometri minevali sproščeno. Tudi pri višjih hitrostih je deloval zelo suvereno, brez občutka živčnosti ali pretiranega hrupa v kabini.
Ko se je cesta začela vzpenjati proti Predazzu, se je pokazala še druga plat njegovega značaja. Kljub skoraj poldrugi toni mase je na serpentinah deloval lahkotneje, kot bi pričakovala od športnega terenca. Volanski mehanizem je natančen, podvozje dobro nadzoruje nagibanje karoserije, zato sem lahko skozi zavoje vozila z veliko mero zaupanja. Motorju moči ni zmanjkalo niti na strmejših vzponih, sedemstopenjski menjalnik DSG pa je večino časa prestavljal hitro in uglajeno.
Zaradi snežnih razmer v dneh pred tekmovanjem je bilo uradno parkirišče prestavljeno na travnato površino nekoliko stran od prizorišča. Za parkiranje smo sicer odšteli 40 evrov, vendar so organizatorji logistiko dobro rešili z brezplačnimi avtobusi, ki so navijače vozili do prizorišča in nazaj. Takšne situacije so tudi dober opomnik, da avtomobil ni namenjen le vožnji od točke A do točke B, temveč je pogosto del celotnega doživetja.
Blagi hibrid sicer ne omogoča vožnje zgolj na elektriko, vendar učinkovito izkorišča jadranje in rekuperacijo energije. Tudi poraba med testom ni odstopala od pričakovanj. Kljub avtocestni vožnji ter vzponom po dolomitskih cestah je ostala pri šestih litrih na sto kilometrov.
Pomemben del celotne izkušnje predstavljajo tudi asistenčni sistemi. Travel Assist deluje zelo naravno in zanesljivo, matrični LED-žarometi sodijo med najboljše v razredu, sodobni varnostni sistemi pa na dolgih poteh občutno zmanjšajo voznikovo obremenitev.
Čeprav smo si zaradi časovne omejitve ogledali le tekmo in se še isti dan odpravili proti domu, mi je ostal občutek, da bi si Predazzo zaslužil precej več časa. Olimpijsko vzdušje, okoliške doline in mogočni Dolomiti kar vabijo, da se tja vrneš še za nekaj dni. In če bo pot tja ponovno vodila po enaki trasi, se T-Roca kot sopotnika zagotovo ne bi branila.
Testni primerek je stal slabih 36.000 evrov. To ni malo, še posebej v času, ko je konkurenca vse številčnejša. Toda T-Roc svojo ceno upravičuje s kakovostjo izdelave, premišljeno ergonomijo, sodobno tehnologijo in predvsem z občutkom celovitosti. Ni avtomobil, ki bi izstopal z eno spektakularno lastnostjo, temveč s tem, da skoraj vse opravlja zelo dobro.
Po nekaj dneh za njegovim volanom lahko rečem, da je Volkswagen pri drugi generaciji ubral pravo pot. T-Roc ni poskušal postati nekaj, kar ni. Ostal je zvest svojemu značaju, hkrati pa odpravil večino pomanjkljivosti predhodnika. Je bolj prostoren, kakovostnejši, tehnološko naprednejši in vozniško še vedno eden najbolj prepričljivih predstavnikov svojega razreda. Prav zaradi te uravnoteženosti razumem, zakaj je ena največjih Volkswagnovih uspešnic in zakaj ga danes izbira vse več žensk. Ne zato, ker bi bil “ženski avtomobil”, temveč zato, ker združuje lastnosti, ki jih pri vsakodnevni uporabi najbolj cenim – preglednost, občutek varnosti, udobje na dolgih poteh in samozavest, ki jo daje tudi na cestah, kjer se za naslednjim ovinkom skriva nova dogodivščina.
Pot proti domu je bila precej tišja kot jutranja vožnja proti Predazzu. Adrenalin po tekmi se je polegel, cesta pa je znova vodila skozi Dolomite, Benečijo in Furlanijo – Julijsko krajino proti Sloveniji. Prav na takšnih poteh se pokaže, kakšen sopotnik je avtomobil v resnici. T-Roc ni skušal biti najbolj športen, najbolj razkošen ali najbolj drzen. Bil je preprosto zanesljiv, udoben in dovolj samozavesten, da sem se lahko ves dan ukvarjala z doživetjem okoli sebe, ne z avtomobilom. In morda je prav to njegova največja kvaliteta.
